»To je tip podobe, ki se ti vžge v spomin. Spodbudi neke vrste senzorično reakcijo. Skoraj lahko slišim tišino na tej fotografiji, spokojen trenutek globalnega obračuna z zgodovino kolonizacije, ne samo v Kanadi, temveč po vsem svetu.«
»Predvidevam, da smo tako prišli do poosebljenja nekaterih otrok, ki so hodili v te šole in se niso nikoli vrnili domov. Ob cesti so tudi ti majhni križi. In takoj sem vedela, da želim fotografirati niz teh križev s temi majhnimi otroškimi oblačili, ki visijo na njih, da bi se spomnili in se poklonili tem otrokom ter jih naredili vidne na način, kot že dolgo niso bili.«
»Kot premier sem ogorčen nad sramotno politiko, ki je otroke staroselcev vzela iz njihovih skupnosti. Na žalost pa to ni osamljen ali izjemen primer, tega ne bomo skrivali. Moramo si priznati resnico. Takšni internati so bili realnost ‒ resnična tragedija, ki je imela mesto v naši državi, in s tem se moramo sprijazniti. Otroke so ločili od njihovih družin in jih vrnili poškodovane ‒ ali pa jih sploh niso vrnili.«
»Vedno, ko pomislimo na neoznačena množična grobišča, si predstavljamo, da gre za kakšno oddaljeno deželo, v kateri se je zgodil takšen genocid. A v tem primeru ne gre za deželo daleč stran.«
